petek, 1. februar 2008

JU VE SEJ


Ekstremizem je samo sinonim za terorizem, pravi Amerika. Čudi me samo ena stvar; jaz sem ekstremist, vendar nisem terorist. In kaj zdaj?
Začnimo lepo od začetka. Kolikor vem, je bil tisti čas v zgodovini edini, ki je prodajal ekstremizem za terorizem Američan, čeprav sta ga na začetku prejšnjega stoletja ustvarila dva sinova nekega Američana. Govoril je: "Če si ekstremist, si tudi terorist".
Nekega dne se zbudim, in prvo kar mi bliskovito švigne po glavi je to, da bi svet moral postati sposoben in ne zloben. Nagonsko! Premišljeno! Do natankosti imajo načrte za vnaprej.
Te stvari me navdajajo z usmiljenostjo, skorajda z otožnostjo in trpim zaradi tega. Sprašujem se, zakaj so tako polni sovraštva, polni togega dostojanstva in posiljene vljudne prijaznosti. Zakaj si ne podajo "pustolovščino" moralne bede? Le kaj je za njih nesreča?
Kot opazovalec lahko povem samo to, da je vsa ta stvar z Ameriko prikrita s fino ironijo. Lahko jo samo opazujem z nemim začudenjem.
Svet je danes vrhunec vsega, kar je sploh mogočega v ljudskem bitju. Je vrhunec individualnosti, vrhunec ljubezni, vrhunec občutka in vsega vrednega. Izgubljen sem v vrhunstvu, izgubljen v velikem, v največjem... Počasi se sproščam v stanje pozitivne lagodnosti.
BUT HOW TO STAY CONSIOUS WHITOUT THOUGHT?"
Ljubezen ne moreš izbrati, lahko jo samo sprejmeš! Navsezadnje moraš spoznati največjo neumnost, da bi lahko cenil to, kar je pametno in to gre Američanom zaenkrat najbolje.
ZA KONEC LAHKO POVEM SAMO TO: "ČE BO KDO OD NAS ŽIVEL, BOMO ŽIVELI VSI." IŠČE SE PRAVI ČLOVEK NA PRAVEM MESTU, KI BI PRAVILNO PREMIKAL KOLEŠČKE ZGODOVINE
oooooooouuuuuuuuuu jeaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

Ni komentarjev: